Velika soboto povezuje veliki petek in dan vstajenja. Liturgija nas uči, da prehod iz žalosti velikega petka v veselje velike noči ni preprost nadomestek, ampak gre za dogajanje, v katerem je žalost postopno spremenjena v veselje. Torej je velika soboto prav dan spremenjenja, dan, v katerem vzkali zmaga od znotraj, iz poraza.

Poleg žalosti in tožbe se na veliko soboto vedno močneje oglaša tema ljubezni do Božje postave, do božjega načrta s človekom in z njegovim življenjem. Kristus je podoba popolne izpolnitve te postave, zato Cerkev Ps 119 polaga v usta Kristusa, ki iz groba kliče k Očetu: Glej, kako ljubim tvoje ukaze, o Gospod, po svoji dobroti me oživi (Ps 119,159). Kristusova smrt je največja preizkušnja njegove ljubezni do Očetove volje, dejanje popolne pokorščine in zaupanja.

A zakaj Oče želi to smrt, zakaj je potrebna? To je tretja tema velike sobote: Kristusov spust v podzemlje. V Bibličnem jeziku je Had kraljestvo smrti, stanje teme, brezupa in uničenja. Bog ni ustvaril in ni želel kraljestva smrti, a po grehu je ves svet postal kozmično pokopališče, obsojeno na uničenje in obup.

Kristusovo srečanje s smrtjo je njegova ura, zato je prišel na ta svet. Očetje so opisovali ta trenutek kot dvoboj med Kristusom in smrtjo, med Kristusom in satanom. Ta dvoboj ima več faz: sprva kaže, da zmagujejo moči zla, kajti pravični je križan, zapuščen od vseh trpi sramotno smrt, on je deležen tega podzemlja.  A prav tam se razodene resnični smisel njegove smrti. Smrt in življenje sta se borila v prečudnem dvobôju: Gospod življenja je umrl, zdaj kraljuje živ. (Odlomek iz velikonočne pesmi slednice)

Tisti, ki umre na križu poseduje v sebi življenje – nima življenja kot prejeti dar od zunaj, kot nekaj, kar bi se mu lahko vzelo, ampak je življenje njegovo bistvo, njegovo jedro. On je življenje in izvir vsakega življenja. Človek Jezus umre, a ta človek je Božji Sin. Kot človek lahko resnično umre, a v njem Bog sam vstopi v kraljestvo smrt, da bi okusil smrt. Človek, ki umre, je torej Bog, Bog-človek. Bog pa je sveti, nesmrtni in samo v tej popolni edinosti brez pomešanja med Bogom in človekom – v Kristusu torej – je lahko človeška smrt privzeta od Boga ter premagana in uničena od znotraj.

Zakaj torej Oče hoče to smrt, zakaj zanjo izroči svojega edinega Sina? Ker želi odrešenje človeka, ker želi, da uničenje smrti ne bi bilo dejanje njegove moči, ne nasilja, ampak dejanje ljubezni in svobode. Vsak drugačen način odrešenja bi bil nasproten človeški naravi in ne bi bil resnično odrešenje. V Kristusu človek ponovno vzpostavi pokorščino in ljubezen, v njem premaga greh in zlo. Nujno je bilo, da ni smrt uničena samo od Boga, ampak premagana od same človeške narave, od človeka in po človeku.

Velikonočno veselje tako v bogoslužju počasi stopa v ospredje. Še smo pred Kristusovim grobom, a ta se nam zdaj razodeva kot grob, ki daje življenje. V njem se rojeva novo stvarstvo, ponovno imamo sedmi dan, dan počitka, ko Stvarnik počiva od vseh svojih del. Življenje počiva in podzemlje trepeta. To je blagoslovljen sedmi dan, blagoslovljena sobota, dan počitka, v katerem edinorojeni Božji sin počiva od vseh svojih del: Pridite, zrimo naše življenje, ki leži v grobu!