BAROČNA UMETNINA

Arhitekt Jože Plečnik je pisal 31. marca 1930 z Dunaja prednici uršulinskega samostana m. Elizabeti Kremžar: »Vaša cerkev šteje zame med najlepše prostore, katere sploh poznam. Je v Ljubljani ena najlepših arhitektur. Zunanjščina prav nič ne zaostaja za notranjščino. Ne vem, kje blizu je še katera stvar tako široko razpeta in navdušena, kot je Vaša. Vaša cerkev, Kongresni trg in grad, ali ni to ena sama pesem, v katero zvene še glasovi klasične Emone.« Prof. Stele pa v spodaj navedeni knjižici imenuje cerkev »najlepšo arhitektonsko umetnino Ljubljane, stavbo, ki ne odseva samo po zunanjih oblikah duha klasične antike, ampak se je tako rekoč porodila iz duha velikopotezne preteklosti svoje okolice, stavbo, ki nam jo je pieteta lastnikov ohranila res kot nepokvarjen in nepoškodovan spomenik dobe njenega nastanka.« (oba citata sta iz knjižice dr. F. Stele: Uršulinska cerkev – biser ljubljanske arhitekture, Ljubljana, 1930).

PROČELJE

Pročelje uršulinske cerkve Pročelje je grajeno v slogu 18. stoletja. Osnovni element je ogromno, po obliki velikopotezno, a vendar preprosto stebrišče. Gre za šest mogočnih polstebrov, ki stojijo na visokih mnogokotnih kamnitih podstavkih. Med polstebri so razporejena po tri pravokotna ne preveč velika okna, razen med četrtim in petim polstebrom nad glavnim vhodom pa sta v dveh vrstah po dve okni. Drugi element, ki daje pročelju značilno posebnost, je njegov zaključek. Pročelje se namreč zaključuje v treh za barok nenavadnih šilastih lokih, ki pa so kljub temu vklenjeni v enoten okvirni oklep. V osrednji lok, ki je nekoliko večji od stranskih dveh, je bila leta 1890 vgrajena ura. Posebnost pročelja je tudi ta, da je v celoti zamišljeno kot poseben, arhitektonsko od ostale stavbe ločen koncept, ki pa po velikosti odgovarja preddverju v notranjosti cerkve.

NOTRANJŠČINA

Arhitektonska misel v notranjščini je dosledno izvedena. Notranjščina se deli na preddverje, cerkveno dvorano in prezbiterij. Čeprav je vsak od teh delov mišljen kot celota zase, vseeno vsi trije skupaj dajejo cerkvi skladno celoto.

PREDDVERJE

Preddverje je mišljeno kot enoten prostor, kot celota zase. V vertikali se deli na pritličje in nadstropje pevskega kora z orglami. V preddverje vodijo trije vhodi: osrednji s pročelja in stranska dva z leve in desne strani cerkve. Od stranskih vhodov se pritličje zapira proti cerkveni dvorani za približno dve tretjini dolžine s steno, na kateri so lizene in dva kipa v vdolbinah: na levi strani je angel varuh, na desni pa sv. Vincencij Ferrer. Oba kipa sta lepa primera umetnosti rokokojske dobe. Pri desnem vhodu je velik lesen križ. Na vsaki strani glavnega vhoda je slika, na desni Langusova sv. Nikolaja in na levi Marije z Jezusom in svetniki, delo slikarja Palme ml. Na levo in desno stran preddverja je mojster Podobnik leta 1975 postavil tudi dve novi spovednici (iz župnijske kronike). Preddverje prehaja v cerkveno dvorano v lepem loku, ki odgovarja slavoloku med cerkveno dvorano in prezbiterijem. Strop med obema deloma stene v preddverju podpirata dva stebra, proti cerkveni ladji še dva, zaokroženi napušč kora proti cerkveni dvorani pa podpirajo štirje stebri. Preddverje zaključujeta dva mogočna polstebra, ki segata do cerkvenega svoda. Na prehodu iz preddverja v cerkveno dvorano stojita še dva kipa na desni strani kip sv. Terezije Deteta Jezusa in na levi kip sv. Antona Padovanskega, ki pa po mnenju arhitekta Plečnika nimata umetniške vrednosti.

CERKVENA DVORANA

Tloris cerkvene dvorane je pravokotne oblike. Steni sta pomaknjeni nazaj. Na njuno mesto je stopil na vsaki strani mogočen slop, obdan s polstebri in po štirimi stebri, ki so zvezani z loki. Tako ima cerkvena dvorana tloris bazilike. V stranskih ladjah je prostor za štiri oltarje in dve kapelici. Kakor preddverje, sta tudi stranski ladji vertikalno razdeljeni na pritličje, kjer sta v vsaki ladji po dva oltarja, in na nadstropje, kjer je prostor za molitev redovnic. Tlakovana je z belimi in črnimi štirikotnimi kamnitimi ploščami. Strop je banjast svod. Marca 1898 je cerkev dobila križev pot, ki ga je naročil prelat Janez Flis pri nekem umetniku v Innsbrucku. Nad križevim potom je v cerkveni dvorani še šest slik, ki predstavljajo skrivnosti rožnega venca, Bambinijevo delo. 31. maja 1907, ob stoletnici razglašenja sv. Angele Merici za svetnico, so v cerkev obesili tudi velik lestenec, ki ga je naredil Ivan Kregar za 4000 kron. Ker pa je bila večina mnenja, da lestenec ne sodi v to cerkev, je rektor cerkve dr. Janez Veider sredi marca 1943 odločil, da se odstrani iz cerkve. Iz njega je mojster Žmuc naredil osem majhnih lestencev, ki zdaj visijo ob stranskih oltarjih. Kakor sta pri vhodu v cerkveno ladjo dva mogočna polstebra, tako jo tudi zaključujeta pri vhodu v prezbiterij.

PREZBITERIJ

Prezbiterij uršulinske cerkve Prezbiterij je s slavolokom združen s cerkveno dvorano. Ima štirioglat tloris, ki je s treh strani obdan z ravnimi stenami in pokrit s kupolo, od koder vanj prihaja svetloba. Kupola in streha sta bili obnovljeni leta 2005. Prezbiterij je tlakovan z raznobarvnimi ploščami. Na levi strani je vhod v zakristijo, na desni pa v kor redovnic. Na vsaki strani sta po dve okni v dveh vrstah. Med polstebroma je ob prehodu iz glavne ladje v prezbiterij lesena pozlačena prižnica, ki je okrašena z alegoričnimi podobami in angeli. Temeljito je bila obnovljena leta 2002. Prezbiterij krasijo tudi slike: na levi strani je med drugimi slika zadnje večerje, ki jo je naslikal Janez Zupanič in sv. Katarine, verjetno Bambinijevo delo (njen obraz je namreč zelo podoben obrazu sv. Uršule na eni od slik na glavnem oltarju), na desni strani pa je slika prav tako Janeza Zupaniča gostija pri farizeju Simonu. Med polstebroma je na začetku prezbiterija v vdolbini na levi strani kip sv. Valburga, na desni pa kip sv. Janeza Nepomuka. Leta 1853 je bila postavljena obhajilna miza. V letih 1976 in 1977 pa sta arhitekt prof. Tone Bitenc in kamnosek g. Kunovar prezbiterij prenovila. Osrednji del prezbiterija je bil tlakovan z raznobarvnim marmorjem, postavljena je bila nova oltarna menza »versus populum«, na desni strani ambon, obhajilna miza je bila umaknjena na desno in levo stran prezbiterija, za oltarno menzo sta bila postavljena dva marmornata stebriča. Na levem je svečnik, ob njem krstni kamen, na desnem pa pozlačen križ in večna luč. Pred oltarno menzo pa sta postavila marmornate stopnice (iz župnijske kronike).

OLTARJI

GLAVNI OLTAR:

Glavni oltar ima izredno umetniško vrednost. Je delo slavnega italijanskega kiparja Francesca Robbe. Izdelan je iz najlepšega afriškega marmorja. Visok je 17 m. Do njega vodi pet marmornatih stopnic. Sprednji del, menza, je okrašen z raznobarvnim marmorjem in s šestimi glavicami angelov. Na menzi je velik bakren pozlačen tabernakelj. Na štirih visokih stebrih sloni gornji del oltarja. Vrh zaključuje velik baldahin, ki ga držita dva mogočna angela, izklesana iz belega marmorja. Pod baldahinom so iz kararskega marmorja narejene alegorične podobe treh božjih čednosti: v sredini zgoraj je Vera, na desni Upanje in na levi Ljubezen. Na vsaki strani stoji tudi kip iz belega marmorja, in sicer sv. Ane in sv. Katarine. Obe svetnici sta zavetnici ustanoviteljice samostana Ane Katarine Schellenburg. Posebej za ta oltar je bilo izdelanih 11 velikih slik, ki so jih lahko zamenjali ob različnih priložnostih. Danes jih je v rabi pet. Obnovljene so bile leta 2003, glavni oltar pa je bil obnovljen leto pozneje. Slike so:

slika sv. Trojice, kateri je cerkev tudi posvečena. Naslikala jo je uršulinka m. Jožefa Štrus. Delala je pod Langusovim vodstvom.
slika Jezusovega rojstva je Jelovškovo delo.
slika sv. Uršule je verjetno Bambinijevo delo. Darovala jo je Ana Katarina Schellenburg.
slika Brezmadežne je Metzingerjevo delo, ki je bila v Langusovi dobi preslikana.
slika Majniške kraljice.

STRANSKI OLTARJI:

Lesen in pozlačen oltar »Trpečega Kristusa« ali »Ecce homo« je prvi oltar na desni strani, nasproti prižnice. V kroniki je imenovan »Kristus in Leiden«. Dokončan je bil leta 1749. V vdolbini je lesena podoba Trpečega Kristusa.
Na levi strani pri vhodu v zakristijo je oltar sv. Uršule. Ima dva stebriča. Glavna oltarna slika predstavlja smrt sv. Uršule, ki jo je naslikal leta 1750 Valentin Metzinger. Na eni strani slike je kip sv. Marjete, na drugi pa kip sv. Neže. Zgoraj je ovalna slika sv. Cecilije, prav tako Metzingerjevo delo, na vsaki strani je kip angela. Na menzi je slika sv. Jožefa. Na desni strani oltarja nad vhodom v zakristijo je slika Sv. Bonaventure, delo Palme ml.
Drugi oltar na levi strani je posvečen Materi Božji, Kraljici miru. Je večji od drugih, ima štiri stebriče s pozlačenimi podstavki in kapiteli. Dokončan je bil leta 1752 in je stal 800 goldinarjev. Na menzi je podstavek, na katerega so ob raznih pobožnostih pogosto izpostavili Najsvetejše. Na podstavku je v ščitku napis »Marija (Kraljica) miru«. Nad podstavkom je v stekleni vdolbini čudodelna podoba Matere Božje z Jezusom. Nosita bogato baročno obleko, na glavi pa srebrni in pozlačeni kroni, ki ju držijo srebrni angelčki. Na Jezusovih in Marijinih prsih ter ob straneh visijo srebrna in pozlačena srca. To so votivni predmeti, ki so jih romarji prinesli v zahvalo za uslišano molitev. Med stebriči sta kipa sv. Joahima in sv. Ane. Nad stekleno vdolbino je pozlačen grb ustanovitelja samostana Jakoba Schellenburga. Zgoraj je ovalna slika sv. Jožefa, Metzingerjevo delo. Na vsaki strani oltarja je kip angela.
Nasproti oltarja sv. Uršule je na desni strani oltar sv. Avguština. Oltar ima dva stebriča. Podstavka in kapitela sta pozlačena. Glavna oltarna slika predstavlja sv. Avguština, ki je Metzingerjevo delo. Ob straneh sta kipa sv. Frančiška Saleškega in Karla Boromejskega. Zgoraj je ovalna slika sv. Magdalene, prav tako Metzingerjevo delo. Na menzo so 13. junija 1872 postavili sliko »Ljube Gospe vedne pomoči«, ki jo je blagoslovil papež Pij IX. Levo od oltarja nad vrati v samostan je slika sv. Ludvika Tuluškega, delo Palme ml.
Drugi oltar na desni strani je posvečen sv. Angeli Merici, ustanoviteljici uršulinskega reda. Oltar ima dva stebriča. Prvotno je bil posvečen sv. Frančišku Pavelskemu. Leta 1940 je papež dovolil, da se sme oltar preimenovati in posvetiti sv. Angeli. Ob oltarju pa mora biti tudi podoba sv. Frančiška Pavelskega. Sliko sv. Angele so na oltar postavili leta 1943, naslikana pa je bila v Innsbrucku leta 1878. Ob straneh stojita kipa sv. Kozma in Damjana. Zgoraj je ovalna slika sv. Agate, ki je Metzingerjevo delo. Na obeh straneh sta dva angela. Na menzi stoji pod steklom reliefna podoba Matere Božje in Jezusa z napisom »Hišna Mati« (»Hausmutter«) z letnico 1638. Do leta 1798 je bila podoba v Velesovem, nato pa nekaj časa v Mekinjah.

Vsi stranski oltarji so bili obnovljeni med leti 1999 in 2001.

KAPELICI

V obeh stranskih ladjah sta bili leta 1928 po Plečnikovi zamisli na novo izdelani tudi dve kapelici. Stojita v slopih med stranskima oltarjema. Če si ogledujemo cerkev z glavne ladje, sta nekoliko bolj skriti.

LEVA KAPELICA:

V levi stranski ladji je kapelica, ki se imenuje po Žalostni Materi Božji. V njej je bila gotska Pietà iz 16. stol., ki jo je kupil uršulinski samostan iz stare cerkvice, ki je nekdaj stala na Bregu v Ljubljani. Postavljena je bila s pozlačenim omrežjem in osvetljena s sedmimi svetilkami. Pietà danes stoji na levi strani prezbiterija pri vhodu v zakristijo, v kapelico pa so postavili spominski oltarček Brezjanske Matere Božje, ki so ga v cerkev postavili po Plečnikovem načrtu leta 1954, ob stoletnici razglasitve dogme o Marijinem brezmadežnem spočetju. Podobo Brezjanske Matere Božje je naslikala uršulinka m. Pija Garantini. Blagoslovil jo je takratni rektor cerkve prof. dr. F. Jere. Prvotno je stal spominski oltarček na začetku glavne ladje.

DESNA KAPELICA:

V desni kapelici danes stoji kip Lurške Matere Božje v nadnaravni velikosti (nemško delo), ki je nekdaj stal v votlini na samostanskem vrtu. Pred kapelico na desni je slika sv. Juda Tadeja, delo m. Ignacije Klump.