ORGLE V URŠULINSKI CERKVI

Goršičeve orgle v uršulinski cerkvi Sv. Trojice v Ljubljani (op. 56, 1891, III/30)

Orgle v uršulinski cerkvi Sv. Trojice v Ljubljani je leta 1891 izdelal ljubljanski orglar Franc Goršič (1836–1898). Imajo 30 pojočih registrov (33 registrskih potegov), tri manuale in pedal. Bogato ornamentirano orgelsko omaro z reliefno podobo sv. Cecilije je izdelal Janez Vurnik ml. (1849–1911) iz Radovljice. Dispozicija in tehnična zasnova (mehanska igralna traktura s sapnicami na stožce) se zgledujeta po nemških romantičnih orglah sredine 19. stoletja. Orgle v uršulinski cerkvi so edine Goršičeve trimanualne orgle in največje ohranjene orgle iz njegovega opusa. Veljajo za Goršičevo najboljše delo in za ene najpomembnejših zgodovinskih orgel v Sloveniji.

Dispozicija

Zveze (manubriji)

II–I        (pnevmatski vklop/izklop)

III–I       (pnevmatski vklop/izklop)

I–ped.   (pnevmatski vklop/izklop)

II–ped.  (pnevmatski vklop/izklop)

Zbiralniki (nožne stopalke)

Tutti (pnevmatski vklop/izklop)

Fortissimo I. man. & ped. (pnevmatski vklop/izklop)

Forte I. man. & ped.

Fortissimo II. man. & ped. (pnevmatski vklop/izklop)

Forte II. man. & ped.

Drugo

Crescendo-valj za II. man. & ped. (nožni valj in vrtljiva ročica na stranici igralnika)

Poziv kalkantu (manubrij)

Obsegi klaviatur

C–f³ manualne klaviature (54 tipk) in C–d¹ pedalna klaviatura (27 tipk)

Oskrba z zrakom

–        Skladiščni dvogubni meh s tremi klinastimi zajemalci (80mm VS), dvogubni meh za II. manual (70mmVS), dvogubni meh za III. manual (60mmVS), 6 izravnalnih mehov,

–        kolo/ročica za pogon klinastih zajemalcev,

–        električni ventilator (znamka Meidinger, ok. 1937).

Tonska višina in uglasitev

a¹ = 435 Hz pri 15°C, enakomerno temperirana uglasitev

Zgodovina orgel

1. oktobra 1890 je Franc Goršič s predstojništvom Uršulinskega samostana v Ljubljani podpisal pogodbo o izdelavi in postavitvi novih orgel s tridesetimi pojočimi registri »za slovesno prosto igro in za spremljavo zborovskega petja«. Do takrat je v Ljubljani postavil že tri večje inštrumente: v trnovski cerkvi (1864, op. 1), v frančiškanski cerkvi na Tromostovju (1870, op. 11) in pri Sv. Jakobu (1882, op. 36). V osemdesetih letih 19. stoletja je zgradil več orgel na avstrijskem Štajerskem, npr. v frančiškanski cerkvi v Gradcu (1886, op. 47), in postal tudi širše priznan. Glavnino del v uršulinski cerkvi je najverjetneje opravil po 1. juliju 1891. Janez Vurnik je moral sodeč po podpisani ločeni pogodbi do takrat izdelati orgelsko omaro in jo pripraviti za prevoz iz Radovljice v Ljubljano. Orgle so prvič javno zazvenele pri maši 21. oktobra 1891, blagoslovili pa so jih štiri dni pozneje. Nanje je obakrat igral stolni organist Anton Foerster (1837–1926), med govorniki ob posvetitvi pa je bil tudi skladatelj p. Hugolin Sattner (1851–1934). Ta je v Cerkvenem glasbeniku 9. novembra 1891 objavil zelo naklonjeno recenzijo in je Goršičeve orgle imenoval »najboljše orgle na Kranjskem«.

Prvi večji dokumentiran poseg po izdelavi orgel je iz leta 1935. Takrat je ljubljanski orglar Franc Jenko (1896–1968) ob zamenjavi električne napeljave na koru v orgle vgradil elektromotor za dovajanje zraka v glavni meh (z ventilatorjem in regulatorjem lastne izdelave) in dodal potreben zračni kanal. Nekaj let kasneje (ok. 1937) so ga ob prehodu na trifazni izmenični tok zamenjali s kvalitetnim elektromotorjem z lastnim ventilatorjem in enotnim ohišjem švicarske tovarne Meidinger. Ta še vedno služi kot glavni orgelski motor za dovajanje zraka. Leta 1976 je orgle »zaradi razsušenosti in zastajanja registrov« popravljal Anton Jenko (1931–2009) in znotraj orgelske omare vgradil še manjši elektromotor znamke Laukhuff. Za izboljšanje delovanja mehov za zveze in zbiralnike je uporabil višji sapni pritisk. Zaprl je kanal iz skladiščnega meha in naredil nov dovod zraka neposredno od Meidingerjevega ventilatorja. Piščali je očistil in jih v majhnem obsegu pointoniral.

V letih 2013 in 2014 je Goršičeve orgle v Uršulinski cerkvi v Ljubljani celovito in sistematično prenovil orglar Brane Košir (roj. 1958) v sodelovanju z Restavratorskim centrom Zavoda za varstvo kulturne dediščine Republike Slovenije. Pred tem so se zaradi suhega zraka v cerkvi pojavile nove poškodbe (razpoke) na sapnicah, mehovju in lesenih piščalih. Obe sapnici za II. manual je zaradi temeljitega popravila razpok demontiral, ostale pa je prenovil na mestu. Obnovil je igralnik ter popravil in uravnal vse trakture. Na novo je izdelal in izpopolnil dovod zraka od ventilatorja v skladiščni meh. Po obnovi sapnic, mehov in kanalov je iz orgelske omare umaknil dodani Laukhuffov električni ventilator. Očistil in obnovil je vse kovinske in lesene piščali in pri tem posebno pozornost namenil ohranitvi izvirne Goršičeve intonacije in uglasitve registrov. Orgle je v celoti obnovil v prvotno stanje, samo v mehovih za zveze in zbiralnike je zaradi zanesljivejšega delovanja (kot pred njim že A. Jenko) uporabil višji sapni pritisk.

Tehnične in zvočne značilnosti

Goršič je v Borovnici (1884, op. 42) postavil prve orgle z mehansko igralno trakturo in sapnicami na stožce. Od sredine 19. stoletja so tovrstne orgle med drugimi izdelovali nemški orglar Eberhard Friedrich Walcker (1794–1872) in njegovi nasledniki. Odlikuje jih zelo natančna in odzivna igralna traktura in stabilen zračni pritisk v piščalih, posledica bolj zapletene zgradbe pa je zahtevnejše vzdrževanje. Goršič je leta 1881 od južnonemške delavnice Gebrüder Link kupil dovoljenje za patentiran sistem mehanske igralne trakture s sapnicami na stožce in leta 1891 od istega proizvajalca pridobil še dovoljenje za vgradnjo pnevmatskega sistema za vklop in izklop zvez in zbiralnikov. Prvič ga je uporabil prav v orglah v uršulinski cerkvi. Sedem manjših mehov tu skrbi za lažji vklop in izklop obeh manualnih in pedalnih zvez ter treh zbiralnikov (Tutti, Fortissimo I. in Fortissimo II.).

Sapnice s piščalmi so v enodelni orgelski omari razporejene v eni ravnini, z izjemo velikega pedala. Trije pedalni registri (Untersatz 32’, Principalbass 16’ in Posaune 16’) so zaradi velikosti piščali postavljeni že v podnožju omare. Sapnica I. manuala je razdeljena na t. i. veliko (6 registrov) in malo (5 registrov), II. manual je ob straneh in razdeljen na C in Cis. V orglah je od skupno 1816 piščali 1366 kovinskih iz kositra in 436 lesenih. Štirinajst piščali v pročelju je nemih. Vse kositrne piščali je Goršič od leta 1887 dalje naročil pri delavnici Gebrüder Link. Dispozicija sicer navaja 33 registrskih potegov, vendar sta 16’ registra I. in II. manuala deljena na bas in diskant. Register Viola 16’ z II. manuala se lahko s transmisijo uporablja tudi kot pedalni register. I. manual ima vlogo glavnega piščalja [Hauptwerk], II. manual pa pozitiva [Positiv]. Značilni registri III. manuala (Viola d’amore 8’, Zartflöte 8’, Unda maris 8’ in Aeoline 4’) dajejo temu piščalju značaj t. i. oddaljenega pozitiva [Fernwerk]. Goršič je v te orgle prvič vgradil tudi nekatere značilne registre, npr. Viola d’ amore 8’ z dodanim obrnjenim koničnim nastavkom (t. i. Bell Gamba) in jezičniški register Oboë 8’ angleškega tipa z udarjajočim jezičkom (in ne prenihajočim, kakor jih pogosto najdemo v orglah nemškega romantičnega tipa).

Franc Goršič je orgle v uršulinski cerkvi štel za svoje najboljše delo in je menil, da imajo »najlepši glas« med njegovimi orglami. P. Hugolin Sattner je v recenziji zapisal: »Mogočen je vtis polnih orgel, vedno dostojen, cerkvi primeren, nikdar trivijalen […].« Skladatelj in organist Stanko Premrl (1880–1965) je leta 1919 uvrstil Goršiča med najboljše domače orglarske mojstre vseh časov, ga pohvalil kot prvovrstnega intonaterja in navedel mnenje Franca Kimovca (1878–1964): »Goršič je bil mojster izrazite, pa v nobeno smer pretirane intonacije, neka polnost in kremenitost je v njegovih delih, da je popolnejše izlepa ne najdeš, hkrati diči zlasti njegova kesnejša dela izredna mehkoba in voljnost, tako da se zdi, da ga v nekaterih registrih […] še nihče ni prekosil, če ga je sploh kdo dosegel.«

Tomaž Sevšek Šramel

–          Vajeništvo in prvi zaposlitvi pri Petru Rumplu v Kamniku in Ferdinandu Malahovskem v Ljubljani (1840–1856);

–          1856 odide na Dunaj in po trimesečnem delovanju pri Jacobu Deutschmannu dobi zaposlitev pri Carlu Hesseju (1856–1863);

–          1863 se vrne v Ljubljano in odpre orglarsko delavnico v Trnovem (kasneje v Trnovskem predmestju);

–          od 1864 do 1898 na ozemlju današnje Slovenije, na avstrijskem Štajerskem in Koroškem ter v severovzhodni Italiji postavi 66 novih orgel;

–          slovi kot prvovrsten intonater in eden najpomembnejših slovenskih orglarjev;

–          Goršičevo tradicijo nadaljuje Ivan Milavec (1874–1915), ki je bil med letoma 1888 in 1895 njegov vajenec in pomočnik.