MOLITEV ALI LITURGIJA?

Kristjan je človek, ki je v svojem najglobljem bistvu bitje odnosa, saj je s krstom vcepljen v drugo osebo, Jezusa Kristusa, Božjega Sina: Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,10). Identiteta kristjanovega jaza je torej občestvena: ne obstajam več jaz sam, kot posameznik, ampak obstajam odnosno, po podobi Boga, ki je Oče, Sin in Sveti Duh.

V tej novi resničnosti obstoja je molitev – dialog z Bogom – za duhovno življenje nekaj tako naravnega, kot je naravno dihanje, ki nas ohranja pri biološkem življenju. Svoje življenje delim še z Nekom, pravzaprav ga tudi ta Nekdo deli z menoj: deležen sem življenja Božjega Sina in on si želi biti udeležen v mojem življenju, vključen vanj, sprejet vanj, a tu me pušča svobodnega – kolikor in kadar želim odpreti kamrico svojega srca. A vendarle je molitev prav to dihanje s Kristusom, dihanje istega (Svetega) Duha, ki moli v nas z neizrekljivimi vzdihi (prim. Rim 8,26). Zato mi lahko molimo kjer koli in kadar koli, kajti Duh ni vezan ne na kraj in ne na čas, ne na določeno obliko ali sredstvo. Če bi bilo drugače, ne bi Pavel nikoli zapisal: Neprenehoma molite! (1 Tes 5,17).

Ker pa gre za odnos med človekovo osebo in Božjo osebo, ki je edinstven, je tudi molitev edinstvena, samo vajin dialog ljubezni je takšen in noben drug, kajti samo ti nagovarjaš Boga na tak način in samo tebi se On razodeva tako, da ga ti razumeš v svoji stvarnosti. Ljubezen je vedno osebna. Ne moreš je posoditi drugemu, kot so si to želele device, ki so imele svetilke, zmanjkalo pa jim je olja (prim. Mt 25,1-13). Marsikaj v življenju lahko naredimo drug namesto drugega, a v ljubezni, v odnosu, smo nenadomestljivi, tako kot dihati ne more nihče namesto nas.

Izkušnja Cerkve pa nas tudi uči, da so določeni načini po katerih nam Bog govori in drugi, po katerih nam ne govori On, zato je potrebna tudi budnost ali duhovno razločevanje, da se ne bi slepili in si domišljali, da živimo v odnosu z Bogom, v resnici pa bi bili le sami s seboj ali z neko svojo idejo o Bogu. A Cerkev je po Kristusu v dediščino prejela tudi molitev, kjer se ne moremo zmotiti. In to je liturgija, izvir, vrhunec in podoba vsakršne kristjanove molitve. Celotno Kristusovo življenje na zemlji je bilo ena sama liturgija. V svoji osebi je združil Božje in človeško; bil je oltar, žrtveno jagnje in duhovnik obenem; njegove molitve in prošnje so bile darovane Očetu z močnim vpitjem in solzami (prim. Heb 5,7). Bilo je hkrati spust in vzpon – spust Boga v človeško naravo in dvig človeka v Božje dostojanstvo; popoln DA Boga človeku in popoln DA človeka Bogu.

V Razodetju apostol Janez v svojem videnju zre življenje v Božjem kraljestvu, ki je pravzaprav nenehna liturgija, odnos ljubezni med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, v katerega so vključeni tudi sveti in vsa živa bitja, ki dajejo Bogu slavo. Resnična in edina liturgija se torej odvija v Božjem kraljestvu. Tja smo poklicani, to je cilj in smisel našega bivanja na zemlji: v ljubeči združenosti z Bogom.

Na zemlji smo zdaj Kristusovo telo mi, ki smo po krstu deležni njegove smrti in vstajenja do take mere, da Oče v nas gleda ude svojega Sina. A Kristusovo življenje v nas raste počasi, ko se hrani z njim v zakramentih in razodeva v medsebojni ljubezni. Kristusovo odrešenjsko delo je v Cerkvi namreč prešlo v zakramente, pravi sv. Leon Veliki. Po njih imamo moč in milost za vnaprejšnje vstopanje v to občestvo, v edinost z Bogom, za vstopanje v Božje Kraljestvo. Tja mi sami s svojimi močmi, z dobrimi deli in molitvami ne moremo priti. Sveti Duh je tista vez ljubezni, posvečevalec, tisti, ki materijo kruha in vina s svojo navzočnostjo spremeni v evharistično Kristusovo Telo, da se z njim hrani Kristusovo Telo Cerkve.

Občestvo Cerkve se torej pri bogoslužju zbere skupaj, ker je občestvenost naša temeljna resničnost: vcepljeni v trto Kristusa, smo kot mladike deležni istega Božjega življenja, istega Svetega Duha, ki nas združuje med seboj. Zberemo se skupaj, ker vsak sam ne more vstopiti v Božje kraljestvo. Zberemo se, da prinesemo dar sebe in svojega življenja, ker brez materije, brez daritve kruha in vina, v katerem je vse delo človeških rok, ni evharistije; kajti Sveti Duh posvečuje naše lastno življenje in po nas vse stvarstvo ter ga spremenjeno v Kristusovo Telo vrača nam v hrano. V evharistiji se dejansko hranimo s snovjo tega sveta, ki nas ne vodi več v smrt, ampak nas hrani z resničnim Življenjem.

To je torej tudi naš vzpon in spust. V liturgiji smo po Svetem Duhu vpeljani v odnos med Očetom in Sinom. Tja vstopamo, da bi okusili odrešeni svet, da bi pogledali v ta nebeški Jeruzalem in se tam navdihovali, prejemali moč za življenje v času in prostoru, v katerega smo zdaj vpeti. Darujemo svoje življenje in prejmemo to življenje spremenjeno, prežeto z Vstalim Gospodom. Tako vnaprej okušamo to, kar bomo v Kraljestvu in kar ontološko že smo. Od bogoslužja se vračamo v življenje zaznamovani z zakramentom, potopljeni v luč, odnos, življenje, da bi tako vedno bolj postajali prostorje luči in spremenjenja tam, kjer smo.

s. Božena Kutnar

Pages: 1 2 3 4 5 6