PRAZNIK SVETE TROJICE

Oče od vekomaj poraja Sina, to je, svobodno mu posreduje svojo Božjo naravo. Ker je ta nedeljiva, se daje v celoti, brez pridržkov. Po drugi strani Sin sprejema to Božjo naravo od Očeta svobodno in brez pridržkov, celovito, kot dar. S tem s potrjuje čudovita antinomija, ki je značilna za Božje skrivnosti: Sin prejema ves svoj obstoj od Očeta, toda ko ga sprejema v polni svobodi, je tudi sam počelo lastne osebnosti in tudi Očetove osebnosti, ker se more Oče imenovati Oče prav zaradi tega, ker ima Sina, ki ga ljubi in svobodno vse prejema od njega. (…) Tisti, ki zre in občuduje medsebojno ljubezen Očeta in Sina, je Sveti Duh. Ko zre, se sam vzpostavlja kot tretja Božja Oseba, postaja to, kar vidi, pooseblja medsebojno ljubezen med Božjimi Osebami. Duh je torej upravičeno imenovan »Duh ljubezni«.

(T. Špidlík, Mi v Trojici, str. 49. 51)

Pages: 1 2 3 4 5 6