V ODKRIVANJU SVETEGA DUHA (7)

»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati.« (Apd 2,1-4)

Kaj nam o tem dogodku sporoča binkoštna ikonografija? Pred nas stopa ZBOR APOSTOLOV, zbranih v pričakovanju Svetega Duha. Vsak ima v rokah knjigo – Sveto pismo ali zvitek – simbol pridiganja, kajti vsak je prejel svoje poslanstvo, ki ga vrši v Kristusovem imenu, v moči Svetega Duha. Razdeljeni so na dve strani polkrožne klopi, imenovane BEMA, ki je vzeta iz arhitekturne liturgične tradicije nekaterih vzhodnih cerkva in označuje prostor za mašnike in branje Božje besede. A tu apostoli še ne govorijo, ampak molče premišljujejo in prisluškujejo Besedi ter se učijo molitve srca.

Na sredini je med njimi prazen prestol, MESTO NA KRISTUSA, glavo Cerkve, ki je v njej vedno nevidno navzoč. On bo prišel ob koncu časov in skupaj z dvanajsterimi sodil vsem rodovom. Čeprav Apostolska dela navajajo, da je z apostoli molila tudi MARIJA, je ikonopisci pogosto ne upodabljajo v apostolskem zboru, kajti Marija ni potrebovala prihoda Svetega Duha, saj je bila že povsem odprta, prežeta in izročena njegovemu delovanju. Obenem pa je duhovnemu človeku bolj kot zgodovinski dogodek pomemben pomen, ki ga ta daje človeštvu. Binkošti so rojstvo Cerkve, rojstvo novega človeštva in Cerkev je na podobi navzoča v zboru apostolov, zato bi bila tudi Marijina navzočnost neke vrste podvojitev tega sporočila.

DVA STOLPA v zgornjem delu ikone nas spominjata, da se je binkoštni dogodek zgodil na Sionu, v dvorani zadnje večerje, in nas vabita, da povzdignemo oči srca proti nebu. Spodaj pa vidimo starega moža, oblečenega v kraljevska oblačila, z belo zastavo, na kateri je dvanajst zvitkov Božje besede. Ta stari kralj, ki spominja na Davida, predstavlja mnoge preroke in pravične, ki so skozi zgodovino pričakovali in napovedovali prihod Božjega kraljestva.

Celotna ikona je prežeta z LUČJO. Oče je luč, Beseda je luč, luč je Sveti Duh, ki je bil poslan nad apostole v obliki ognjenih jezikov in po katerem je celotno stvarstvo razsvetljeno in časti Sveto Trojico. Rojstvo Cerkve se zgodi od zgoraj, od Svetega Duha. To je ogenj, ki ne zažge, ampak rešuje, očiščuje in razsvetljuje. Tako sončni žarki kot plameni so podobe, vzete iz stvarstva in govorijo o tem, da je odrešenje dogodek, ne samo za človeka, ampak za vse ustvarjeno. Sveti Duh od znotraj vstopa v človeka in v stvarstvo in ga preobraža, da bi se lahko vedno bolj prepoznavala kot ljubljena.

Skupaj z apostoli in starim kraljem smo v to ikono vključeni tudi mi, ki v tem binkoštnem času kličemo:

Ogenj in luč, ki siješ na Kristusovem obličju,
ogenj, katerega prihod je Beseda,
ogenj, katerega tišina je luč,
ogenj, ki prebujaš hvalnico v naših srcih,
MI TE SLAVIMO!

Božji Duh, ki počivaš na Kristusu,
Duh modrosti in razumnosti,
Duh sveta in razločevanja,
Duh moči in Božjega strahu,
MI TE ČASTIMO!

Duh, ki preiskuješ Božje globine,
in razsvetljuješ oči našega srca,
Duh, ki se združuješ z našim duhom,
odsev Gospodove slave v nas,
MI TE SLAVIMO!

Ogenj, ki si se spustil v naročje Device,
ogenj, ki si lebdel nad vodami Jordana,
ogenj, ki veješ nad kruhom in kelihom,
ogenj, ki goriš v našem krstu,
MI TE ČASTIMO!

Božji Duh, resnična luč, skrita skrivnost,
neizrekljiv zaklad, večna radost,
Božji Duh, luč brez zatona,
iskreno pričakovanje tistih, ki bodo rešeni,
MI TE SLAVIMO!

Luč in Življenje zgoraj v nebesih,
pridi k nam, ki ležimo v kraljestvu mrtvih,
luč in življenje, po katerem hrepeni človek
ti, ki v nas postaneš želja,
MI TE ČASTIMO!

Mi se ti zahvaljujemo, Božji Duh,
ki si z nami postal en sam duh,
brez pomešanja ali spreminjanja
ti, ki si Bog nad vsako stvarjo,
MI TE SLAVIMO!

V ODKRIVANJU SVETEGA DUHA (6)

V Stari zavezi je bilo upodabljanje Boga strogo prepovedano, z učlovečenjem Božjega Sina pa dobimo temelj in izhodišče tudi za vidno podobo Boga Očeta, kajti Jezus je rekel: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30); »Kdor vidi mene, vidi tistega, ki me je poslal« (Jn 12,45).

Upodabljanje Svetega Duha, ki je vez ljubezni med Očetom in Sinom, pa je krščanska umetnost vezala predvsem na simbole, s katerimi prepoznavamo in sprejemamo njegovo delovanje ali po katerih se je v zgodovini odrešenja razodeval. Tako so se v spisih antičnih avtorjev uveljavili predvsem trije simboli: ogenj, golob in olje.

Sveti Efrem Sirski za ilustracijo Svete Trojice uporablja sonce: sonce je kot Oče, luč je kot Sin in toplota kot Sveti Duh. Ta simbol razodeva, kako Duh vstopa v vse stvarstvo in ga oživlja ter posvečuje. Na podoben način deluje ogenj, ki ima dva vidika: žrtev sprejme in jo hkrati posveti. Na tak način se Sveti Duh pri epiklezi kot ogenj spusti na kruh in vino, ju sprejme kot sad zemlje in delo naših rok in ju posveti v Kristusovo telo in kri. Vemo, da ogenj lahko tudi uniči, a v primeru Svetega Duha gre za uničenje zgolj tistega, kar je slabo in nečisto. Sirski očetje imajo zelo radi podobo bisera v povezavi z ognjem Svetega Duha. Po antični mitologiji namreč školjka rodi biser, ko vanjo  udari strela, ko se torej združita dva nasprotna elementa: ogenj in voda. In sv. Efrem v eni od razlag vidi Kristusa kot biser. Ta se je rodil iz školjke, Device Marije, na katero se je spustila strela, ogenj Svetega Duha.

Ob Kristusovem krstu v Jordanu beremo, da se je Sveti Duh spustil nadenj v podobi goloba ali še natančneje – na način, kot se golob spusti s svojimi krili in pri tem povzroči rahel veter. Zato je vsaj od 5. stol. dalje to stalen simbol v krščanski umetnosti. Predpodobo Svetega Duha nekateri očetje tudi vidijo v golobici, ki jo je ob koncu vesoljnega potopa Noe spustil z ladje in mu je prinesla oljčno vejico, drugi pa golobico povezujejo z Marijo.

Prav v zvezi z oljčno vejico pa sv. Efrem nadaljuje: Prinesen oljčni list je vzorec maziljenja; tisti na ladji se veselijo njegovega prihoda, saj prinaša dobro novico o odrešenju. Tudi vi, [krščeni], ste se radovali ob prihodu tega svetega olja; vaša telesa, obtežena s krivdo, so se radovala, kajti olje prinaša dobro novico odrešenja (Himne o Epifaniji 3,8). Olje je torej kot nekakšen posrednik, oddajnik delovanja in moči Svetega Duha in njegovo moč okušamo pri zakramentih krsta, birme, bolniškega maziljenja ter mašniškega posvečenja.

V ODKRIVANJU SVETEGA DUHA (5)

Ljudje imamo različne sposobnosti in darove, ki so nam dani: eden odlično kuha, drugi riše, tretji je dober nogometaš, nekdo drug razvija nove računalniške programe, spet drugi je spreten v komunikaciji … skratka lahko bi v nedogled naštevali talente, ki so nam dani po naravi in jih s pridnostjo seveda tudi razvijamo. Na podoben način pa so nam dani tudi darovi, ki niso po naravi, ampak so po Svetem Duhu, zato so to duhovni darovi, ki so prav tako številni, saj se v vsakem človeku pokažejo na enkraten način. Na temelju Izaijeve prerokbe (Iz 11,1-3) Cerkev že stoletja prepoznava sedem takih  izrednih darov, ki so nam tudi najbolj poznani: dar modrosti, dar razumnosti, dar sveta, dar moči, dar spoznanja, dar pobožnosti, dar strahu božjega.

A vendar Sveti Duh ni omejen na teh sedem darov, ampak prav število sedem razodeva, da gre za polnost daru Božjega življenja človeku, kar se zgodi pri svetem krstu. Tam kristjan prejme Svetega Duha, ki od tedaj prebiva v njem, prejme pa tudi njegove darove oz. učinke njegovega bivanja v človeku. Jakob iz Saruga npr. govori o enem najpomembnejših darov Svetega Duha in to je dar sinovstva ali posinovljenja: »Oče je poslal Duha svojega Sina v srca ljudi in po Svetem Duhu zares kličemo Očeta ‘Oče naš’«. Drug vidik, ki je tesno povezan z darom sinovstva, je ta, da nas po krstu Sveti Duh naredi za člane Kristusove Cerkve, za ude njegovega Telesa. Sirska katoliška cerkev vzhodnega obreda moli: »Angeli v nebesih se lahko radujejo z njimi in vsa Cerkev, kajti oni (novokrščeni) so bili pomešani s Kristusovo čredo.« S krstom pa prejmemo tudi duhovniško in kraljevsko dostojanstvo. Sv. Sever razlaga, zakaj kristjani to prejmejo: »Mi, ki verujemo v Kristusa, prejmemo iste stvari, ki jih je on storil: ker je bil kraljevega rodu in veliki duhovnik po rojstvu, smo mi po milosti prejeli to isto dostojanstvo.« In kakor prihod Svetega Duha krstno vodo posveti in jo očisti, tako tudi njegova prisotnost v srcih krščenih deluje posvečujoče in očiščujoče.

V ODKRIVANJU SVETEGA DUHA (4)

Liturgija, ki jo obhajamo kristjani, se odvija v Svetem Duhu, zato je vsa prežeta z epiklezo, s klicanjem Svetega Duha. Sveti Duh je tisti, ki stvari spreminja v njihovo resničnost, razodeva njihovo pravo vsebino. To spremenjenje, ki se zgodi v Svetem Duhu, ostaja nevidno: npr. kruh, ki postane Kristusovo telo, se navzven popolnoma nič ne spremeni in mi samo z vero lahko v evharističnem kruhu prepoznamo njegovo novo, polno resničnost.

Epikleza je model vsake molitve Cerkve in temeljni element vsakega zakramenta. Pri sveti maši imamo tako tri izrecne čase, v katerih prosimo za prihod Svetega Duha. Prva prošnja za tako posredovanje, ki je bolj zakrita, je že pred evangelijem, ko duhovnik tiho prosi za očiščenje, da bi Božjo besedo dobro oznanil in bi luč  božjega spoznanja odprla oči našega razuma za doumevanje evangeljskega oznanila. Sveti Duh je tisti, ki stori, da Sveto pismo beremo, poslušamo in doumevamo, ne kot človeško besedo, ampak kot Božjo besedo, ki je živa in učinkovita. Sledi druga prošnja, ki je najbolj poznana kot epikleza, in to je prošnja nad darovi kruha in vina: Zato posveti, prosimo, po svojem Duhu te darove, da nam postanejo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. (Druga evharistična molitev) V kruhu in vinu, ki ju prinesemo na oltar, je Bogu izročen ves svet in vse naše delo, »sad zemlje in dela človeških rok«. In vse to je po delovanju Svetega Duha zdaj spremenjeno v Kristusovo telo. Po posvetilnih besedah pa sledi tretja epikleza, klicanje Svetega Duha nad občestvo: Ponižno prosimo, naj nas Sveti Duh po prejemu Kristusovega telesa in njegove krvi združi, da bomo vsi eno. (Druga evharistična molitev) Sveti Duh torej spremeni besedo v Božjo besedo. To besedo poslušamo, nato pa jo, uresničeno v Jezusu Kristusu, zaužijemo pod podobo kruha in vina, da bi v nas delovala in bi živeli po njej. Prav ta Beseda, s katero se nahranimo, združi tudi nas vernike v eno samo Kristusovo telo, kjer se razodenemo kot Cerkev.

To spremenjenje se ne zgodi v enem, točno določenem trenutku, ki bi ga mi lahko s svojim razumom doumeli, ampak gre za dinamično skrivnost, ki je raztegnjena na celotno liturgijo, kajti Sveti Duh, ki deluje v njej, je Oseba, in zato skrivnost, ki se odpre samo veri. Zato je usmerjenost liturgije, Cerkve in življenja vsakega kristjana v tem, da bi si pridobili Svetega Duha, v naporu, da bi se mu odprli in ga sprejeli, da bi on lahko v vsem ustvarjenem razodel resničnost, ki je našim človeškim očem skrita.  

V ODKRIVANJU SVETEGA DUHA (3)

Sveta Trojica, Center Aletti

Ko sv. Avguštin govori o Sveti Trojici, o odnosu med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, jih poimenuje  Ljubitelj, Ljubljeni in Ljubezen. Oče tako ljubi Sina in Sin tako ljubi Očeta, da je sad in hkrati vez tega odnosa Sveti Duh, tretja oseba Svete Trojice in ta način bivanja v darujoči ljubezni je bistvo Boga. Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina kot Ljubezen, ki v sebi poosebi njun odnos. Bulgakov razmišlja, da je  v Kristusovi izjavi: Oče je z menoj (Jn 16,32), Sveti Duh, vez ljubezni, predstavljen s prêdlogom z, On je živa in osebna vez. Ker ljubezen nikoli ne zapusti src tistih, ki jih ljubi, četudi se njeno delovanje občuti tudi navzven, se v Svetem pismu Sveti Duh nikoli ne pojavi zunaj Očeta ali Sina, ampak vedno v njima. Zato je najbolj ponižna oseba v Sveti Trojici, saj ne razodeva sebe, ampak je razodetje Očeta in Sina, razodetje Božjega delovanja, zato tudi nam pogosto najbolj zakrita, najbolj skrivnostna oseba Troedinega Boga, četudi nam je hkrati najbolj blizu.

Sveti Duh je torej Gospod občestva (prim. 2 Kor 13,13), koinonije. Ko Sveti Duh deluje, pravi Zizioulas, ne ustvarja dobrih posameznih kristjanov, svetih posameznikov, ampak sproži dogodek občestva, ki vsako stvar, ki se je Duh dotakne, uvede v odnos. Kjerkoli deluje, presega individualnost, povezuje, pooseblja. Kajti človek je oseba, kadar je v odnosu, tam uresničuje svojo temeljno poklicanost, da bi živel po podobnosti Boga, ki je Trojica, občestvo. Sveti Duh je torej tisti, ki nas pri krstu vcepi v Kristusa, v katerem postanemo Božji otroci, ki lahko svojega Boga kličejo: Oče naš, ki si v nebesih …

V ODKRIVANJU SVETEGA DUHA (2)

Oznanjenje, Samostan sv. Katarine na Sinaju, XII. stol.

Kristjani verujemo, da je Sveto pismo Božje delo. Sveti Duh je vodil in navdihoval avtorje, ki so bili odprti njegovemu delovanju. Ti so zapisali semena Božjega razodetja, ki se tudi nam odkrivajo po Svetem Duhu: Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal (Jn 14,26).

Sveti Duh je počasi vstopal v zgodovino odrešenja in se vedno bolj bližal človeku. Ob stvarjenju sveta beremo, da je duh Božji vel nad vodami (1 Mz 1,2), nad vsem stvarstvom torej. Ko je Salomon v Jeruzalemu postavil Gospodu tempelj, je Gospodovo veličastvo napolnilo tempelj (2 Kron 7,2) in postal je sveti kraj Božje navzočnosti. Stoletja pozneje poroča evangelist Luka, da je v Nazaretu angel obiskal devico z imenom Marija, ki je bila zaročena z Jožefom in ji oznanil rojstvo sina po posebnem posredovanju: Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin (Lk 1,35). Ta Božji Sin, Jezus Kristus je novi, resnični tempelj: Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil. (…) On pa je govoril o templju svojega telesa (Jn 2,19.21). A Sveti Duh se ne ustavi pri Kristusu:  Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju.  Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim jeziki, podobni plamenom, ki so se razdelili, in nad vsakim je obstal po eden. Vsi so bili napolnjeni s Svetim Duhom in začeli so govoriti v tujih jezikih, kakor jim je Duh dajal izgovarjati. (Apd 2,1-4)

Isti Duh, ki je plaval nad vodami, ki je napolnjeval Jeruzalemski tempelj, ki se je spustil na Devico Marijo, je sedaj vstopil v srce vsakega verujočega in ga naredil za svetišče, za božji tempelj: Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? (…) Božji tempelj je namreč svet , in to ste vi (1 Kor 3,16-17). Ni bilo dovolj, da je Kristus privzel nase človeško naravo, potrebno je bilo, da vse človeštvo postane Kristusovo telo. Tako je nova zaveza, ki jo je Bog sklenil s človeštvom zapisana od znotraj, v srcu vsakega človeka, ne več s črkami (postave), ampak s Svetim Duhom.

V ODKRIVANJU SVETEGA DUHA (1)

Duh, duhovnost, duhovno življenje … vsi ti izrazi ne predstavljajo nekaj abstraktnega, nematerialni svet v nasprotju z materialnim, ampak govorijo o navzočnosti Svetega Duha, osebe Svete Trojice, ki je v svetopisemski govorici dih življenja: Gospod Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša (1 Mz 2,7). Sveti Pavel jasno pove, da je človek celota duha, duše in telesa (prim. 1 Tes 5,23), kar imajo v mislih tudi cerkveni očetje, ko govorijo o trihotomiji, na drugem mestu pa Pavel govori o telesu kot o templju Svetega Duha (1 Kor 6,19).

Sveti Duh je tisti, ki človeka oblikuje in rešuje, on je resnični avtor in začetnik njegovega posvečenja, če le pusti, da prebiva v njegovem duhu in vodi njegovo življenje. Sveti Duh se naseli v človeku s svetim krstom in postane duša naše duše, tako kot je naša duša – duša našega telesa (Filossen). Duh je torej tisti, ki prebiva v kristjanih (prim. Rim 8,11) in ta tempelj je potrebno ohranjati. Sirski cerkveni oče Afraat v svoji homiliji pravi: Kdor je bil poklican, da je Božji tempelj, naj očisti svoje telo vsega, kar je nečisto, kajti kdor »razžalosti« Kristusovega Duha, se ne bo z dvignjeno glavo pobral iz nadlog. Po mnenju očetov pa človek »razžalosti Kristusovega Duha« kadar mu ne dovoli, da bi v njem deloval, kadar ne sodeluje z njim, zaradi česar se Duh od njega oddalji ali pa ostane v njem neaktiven. Vsak človek, vsak človeški duh na edinstven način vstopa v odnos s Svetim Duhom in se mu bolj ali manj pusti voditi in oblikovati. Od te izročitve je odvisna človekova duhovna pot, njegovo razodevanje in slavljenje nebeškega Očeta, kajti Sveti Duh je v človeku dejaven in ga preobraža s svojo milostjo.

Nebeški kralj, Duh tolažnik,
Duh resnice, ki si povsod pričujoč in vse napolnjuješ,
zaklad vsega dobrega in studenec življenja,
pridi, prebivaj v nas,
očisti nas in nas reši, o ti, ki si dober!
(bizantinska liturgija)

Pages: 1 2 3 4 5 6